Vsem ženskam na blogu čestitam ob dnevu žena!

null

Dan žena je mednarodni praznik žensk, ki ga praznujejo vsako leto 8. marca. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk. Pobudo za praznovanje 8. marca je dala nemška feministka in socialistka Clara Zetkin, rojena Eissner (1857-1933). Za enakopravnost žensk se je začela bojevati leta 1889, medtem ko je pobudo za dan, posvečen vsem ženskam, dala na Drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910. Prvič so ga praznovali leta 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, takrat še na 19. marec. Tudi v Sloveniji so ga praznovali v Trbovljah.
Mednarodni dan žensk se 8. marca praznuje od leta 1917.
Praznik je postavljen tudi v spomin na požar v Tovarni Triangle, kjer je leta 1911 v New Yorku izgubilo življenje prek 140 žensk.
Tudi v Sloveniji so potekali boji za enakopravnost žensk, tako je že leta 1897 začel izhajati ženski časopis Slovenka, medtem ko je bilo prvo žensko društvo ustanovljeno leto kasneje. Pomembna je letnica 1906, ko je Marija Urbas kot prva Slovenka doktorirala in sicer iz filozofije na graški univerzi. Ženske so se že močno približale enakopravnosti s tem, ko je bila leta 1945 uzakonjena splošna volilna pravica. Leta 1974 je bilo zapisano v ustavo SFRJ določilo, da ima vsaka ženska svobodno odločanje o rojstvu otrok, tri leta kasneje pa je bila uzakonjena še pravica vsake ženske do umetne prekinitve nosečnosti iz drugih, ne le zaradi zdravstvenih razlogov. Leta 1989 je začel delovati prvi telefon v sili za pomoč ženskam in otrokom, ki so postali žrtev nasilja. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Dan_%C5%BEena)

Tokrat ne bom pisala o sebi in svojih prijateljih. Pisala bom o srečanju starih prijateljih, katerih vezi so se pred več desetletji razšle iz takšnih in drugačnih razlogov. Po vseh teh letih pa se je v njih zbudila želja, da jih ponovno poiščejo in nadaljujejo prijateljstvo.

Pred kakšnim mesecem ali dvema, mi je stara mama pripovedovala o neki njeni prijateljici iz mladosti. Zelo dobro sta se razumeli, a ju je kasneje njuna življenjska pot nesla vsako posebej. Stiki so se zabrisali, leta so minevala, a želja po ponovnem snidenju se je večala. Nekega večera je stara mama prišla k meni, ko sem ravno brskala po internetu. Večkrat sem ji že omenila, da se da na svetovnem spletu najti in narediti marsikaj. No in tistega večera je prišla na idejo, da bi poiskali njeno prijateljico iz preteklosti kar preko spleta. Seveda sem ji rekla, da ravno takih osebnih podatkov ni mogoče najti, lahko pa pogledava po imeniku. In tako sva kar nekaj časa brskale za njeno izgubljeno prijateljico. Polno identičnih priimkov in imenov, a kaj ko nisva vedeli kako se je prijateljica pisala, ko se je poročila. Stari mami sem predlagala, da je najbolje da pokliče kar vse v imeniku, ki imajo enak priimek v njenem rojstnem kraju. Nekdo bi že moral biti sorodnik gospe.

Moja stara ne bi bila to kar je, če ne bi res poklicala. Sicer sem iskreno rečeno malce dvomila, da bo res zavrtela številke in enostavno klicala in spraševala. Danes pa mi je rekla, da je našla svojo prijateljico iz mladosti. Med klicanjem je namreč naletela na nekoga, ki je gospo resnično poznal, vedel je kje stanuje in imel je tudi njeno številko. Prijateljici sta se našli in drug teden se dobita! Waw! Gospa je bila baje neskončno vesela, da jo je našla in da sta zoper navezali stike. Prav tako pa moja stara mama.

Ko se srečata bo eno popoldne verjetno premalo, da bi si izmenjali več desetletne zgodbe, ki jih jima je pisalo življenje. Take zgodbe enostavno dajejo upanje. Upam, da bo njuno srečanje nekaj kar jima bo obudilo spomine na mladost in da bosta stike v končni fazi tudi ohranili. Sreča, da jo je stara mama našla, namreč ni majhna.

Prijatelji nas obkrožajo celo življenje. In tako kot prihajajo novi prijatelji, stari tudi odhajajo. In z nekaterimi se razumemo bolje, z drugimi pa malo slabše. Tale objava mi je pršla na misel, ko sem se včeraj srečala z mojo staro prijateljico. Zares staro prijateljico, še iz zgodnjega otroštva. Sploh se ne spomim kdaj sva se spoznali, ampak bilo je v zelo ranem otroštvu. Kljub vsemu, da se poznava že iz otroštva ni moja najboljša prijateljica. Osebe, ki bi nosila tak naziv namreč sploh nimam. Ne poznam nikogar, ki bi mu lahko 100% zaupala in razkrivala takšne in drugačne skrivnosti. Kljub vsemu, da trdim da take osebe trenutno v življenju ne potrebujem, se vseeno včasih pojavi želja po taki prijateljici. Da bi z menoj hodila po nakupih, v kino, na kavico. Je že res, da imam fanta s katerim lahko počnem vse to, ampak prijateljica je vseeno prijateljica. Z njo se lahko pogovarjam o drugačnih stvareh, o stavreh, ki jih moški ne razumejo.

No pa da malo analiziram moje pretekle prijateljice, ki so imele nekoč naziv “best frendica” oz. so bile zelo dobre prijateljice.

V osnovni šoli sem dala skozi kar ene par takih punc. Ena in edina, ki mi je bila prava prijateljica je bila V. Kakšna 3 leta sva prijateljevali, iskali fante, kofetkali, probali prvi cigaret, prvi alkohol … Moram reči, da sva bili res nerazdružljivi. Ob vzponih sva se veselili druga za drugo, ob padcih pa tolažili. Potem pa je bilo vsega skupaj naenkrat konec. Vsaka po svoje sva šli k drugim prijateljicam. V bistvu se sploh ne spomnim zakaj je prišlo do tega … Sva se skregali? Iskreno rečeno, ne vem. Očitno to takrat name vplivalo in sem preprosto pozabila.

No potem, ko sva šli vsaka po svoje, sem seveda dobila drugo wannabe best frendico -P. Bila je srednja šola. Poznali sva se že od prej, zato sva se držali skupaj v tistem novem okolju. In tako je bilo potem celo srednjo šolo. Ampak sva bili prijateljici na drugačni ravni. Ni bilo klicanja po telefonu v nedogled, ni bilo kavic v prostem času, ni bilo obiskov kina … Bili sva le prijateljici v šoli. A tam sva se razumeli, sva se podpirali in tolažili. Kljub vsemu pa sem vedela, da ji ne morem zaupati vsega.

In prišel je faks. Zopet novi prijatelji. Spoznala sem fajn punco, ki ima vse možnosti da postane best frendica. Ampak kljub vsemu mislim, da ni oseba, kateri bi zaupala. Sicer uživam v njeni družbi, se razumeva, ampak ni to to. Bolj kot ne sva spet na ravni prijateljstva iz šole, kaj več pa ne.

Za konec pa še tista stara prijateljica iz otroštva, omenjena zgoraj. Vse super fajn, ampak si karakterno nisva najbolj všeč. No vsaj ona ni meni. V bistvu ima včasih take pripombe nad določenimi stvarmi, da me vrže na rit. In kakšne take stvari pač ne morem pozabiti, zato ne more biti moja best frendica.

No tole je bila kratka analiza mojih “best frendic”, ki so to bile oz. niso bile. Rada bi, da bi nekoč spoznala nekoga, kateremu bi lahko zaupala. Zaupanje je namreč nekaj kar šteje največ pri prijateljstvu. Poleg zaupanja pa seveda tudi poslušanje, razumevanje. Žal vsega tega nisem odkrila pri nobenih od teh prijateljic. In ob tem se sprašujem, ali ima vsaka punca svojo najboljšo prijateljico? Imate nekoga s katerim lahko govorite o čemerkoli, počnete karkoli? Ali je to le stvar odraščanja dekleta, ki potrebuje nekoga ob sebi?

V bistvu ne vem ali potrebujem tako prijateljico? Pravzaprav mi trenutno nič ne manjka, ampak včasih bi pa vseeno rada imela nekoga, ki bi bil moja najboljša prijateljica. Kar tako malo, za kavico, pogovor o ženskih stvareh.

Ljudje smo po svoji naravi firbčni. Eni bolj, drugi manj. Dejstvo pa je, da je to v nas. Ko si postavimo eno vprašanje, skušamo narediti vse, da bi mu prišli do dna. Tako je v znanstvenem okolju ali pa osebnem. Vprašanja o tem in onem so del našega vsakdanjika. Želimo, da bi preprosto vedeli. Eno od takih vprašanj je tudi: kaj se zgodi ko umremo? Kam gremo? Kaj je z nami? Kaj je z našo dušo (če sploh obstaja)?

Po smrti ostane tukaj le telo. Mrtvo telo, polno mrtvaških lis, telo brez diha, brez bitja srca … Telo kakršnega ne poznamo. Telo, ki ga preprosto več ni, pa čeprav je še vedno tu. Telo je, kje za vraga je potem naš razum, zavedanje obstoja? Kje je tisto, kar manjka telesu, da bi bilo popolno?

Iz odstavka v odstavek se mi porajajo nova vprašanja. Vprašanja, ki so po svoje brez smisla. A kljub vsemu nesmislu si vseeno pri sebi ustavarim neko razlago. Razlago, ki je verjetno le tolažba. Življenje je namreč prelepo, da bi se kar končalo. Ne želim, da se konča. Želim, da se nekje nadaljuje.

Ta teden je bil psihično precej naporen. Zato se ubadam s takimi in drugačnimi vprašanji. Kljub vsemu psihičnemu naporu, sem vseeno mislila, da bo huje. Pa ni bilo … Vesela sem, da se to izkušnjo uspešno prestala … Čeprav imam v glavi še vedno njegov obraz … truplo brez življenja … (?). Upam in iskreno si želim, da se njegovo življenje nekje nadaljuje, da mu bo bolj naklonjeno kot mu je bilo tole na zemlji in da ima tam več poguma kot ga je imel tu.

… je skrajni čas, da se lotiš dela. Ja! Sprijaznila sem se z dejstvom, da je konec lenarjenja in da se je potrebno usesti za knjige in nafilat možgančke. Žal so tile moji možgančki tik pred zarjavelostjo. Konkretno jih nisem uporabljala že od poletja. Lani sem bila namreč tako pridna, da sem vse izpitne obvznosti naredila še pred pravim pričetkom poletja. V jeseni je bil sicer faks, predavanja ipd. Ampak nobenih konkretnih obveznosti zaradi katerih bi uporabljala moje možgančke. No, sedaj pa je nastopil čas, da jih končno začnem spet uporabljati. Moj prvi izpit po dolgem času se bliža s svetlobno hitrostjo. Zato upravičeno menim, da je skrajni čas, da začnem z učenjem. Kot vedno se moram najprej malo posmiliti sama sebi. Češ, kakšna uboga reva sem, ki se ima toliko za učiti. Ja to je pa res hudo! Torej, Moja Malenkost bi sedajle lahko premaknila svojo rit v kuhinjo in se usedla za mizo, kjer jo čaka 600 strani dolga knjiga in se počasi že nehala smiliti sama sebi. In tako tudi bo.

Srečno tudi vsem “sotrpinom”.

Novo leto je dogodek, ki si zagotovo zasluži majhno objavico na mojem blogu. Sicer po eni strani ni prav ni posebnega. Je le dan, tak kot vsi drugi, le koledarček je potrebno zamenjati. Po drugi strani pa to ni le navaden dan. To je dan, ko je množica ljudi v pričakovanju, ko nazdravljamo na to in ono, si obljubljamo da bomo v naslednjem letu nekaj storili, opustili … Zame je to dan praznovanja, veselja, dobre hrane in pijače. Ta dan preživim v krogu tistih, ki jih imam rada, katerih družba mi je odlična. Pravzaprav gre v končni fazi le za druženje.

In še nekaj glede obljub. Sama sebi letos ne bom nič obljubljala. Tako kot za vsak dan v svojem življenju si želim:

• da bi uživala v življenju
• da bi bila zdrava
• da bi bila uspešna na čim več področjih
• da bi se znala spopasti s težavami, ki so in še bodo prišle
• … (sem pa gredo želje, ki si jih želim globoko v sebi in so spravljene v najmanjšem kotičku)

Vsem vam, ki boste prebrali tole objavo pa iskreno želim, da se vam izpolni čim več želja. Sliši se zlajnano, ampak: ali ni tako voščilo najlepše? Zaželeti nekomu da se mu izpolni tisto, kar si sam želi?

Torej: GREMO V NOVO LETO 2009 IN NAJ BO TO LETO ŠE BOLJŠE KOT JE BILO TO.

Današnji dan je verjetno pri meni zabeležen kot zadnji dan, ko sem se lotila peke, kuhanja oz. česarkoli neznanega za štedilnikom. Ugotovila sem da to pač ni zame. Brezveze, da se še vedno mučim s peko peciva, če mi pa skorajda vedno spodleti. Tako je bilo tudi danes. Lotila sem se peke piškotkov, ki so mi spodleteli kot še nikoli. Vse skupaj se je razlezlo, tako da je na koncu nastala cela zmes po celotnem pekaču, podobna karameliziranemu maslu z nekaj kosmiči. Vse sem delala po receptu, ampak mi je kljub vsemu vse skupaj šlo k vragu. In danes sem si prisegla, da se raznih kuharskih podvigov ne lotim nikoli več. To sem si sicer prisegla že nekaj časa nazaj, a me želja po peki nečesa novega vedno premami. Ampak to se ne bo zgodilo nikoli več, ker je razočaranje po neuspelem poskusu vedno veliko.

Nekateri so za peko, nekateri smo pa za kaj drugega - se tolažim.

Kaj je lahko lepšega kot prebuditi se v sončno jutro na božični dan?

Kaj je lepšega kot zaspati med snežinkami na božični večer?

Današnji dan je prav gotovo eden izmed najlepših božičev. Vsaj kar se tiče vremena.

No, pa je za nami - božični večer. In komaj sem ga čakala. Ampak bolj zaradi tega, da ležem v posteljo in si končno odpočijem. Že od pol osmih zjutraj sem namreč na nogah.

Najprej so bili na vrsti še zadnji opravki po trgovinah. Ne vem kako to, da se vedno zadnjo minuto spomnimo, da potrebujemo še to in ono? In potem se gužvamo - v trgovini, na cesti, na blagajni, v avtih … Gužva! Ampak okej, vsi so dobre volje, si vedo da smo v pričakovanju božičnega večera. Zato ni čutiti napetosti med ljudmi. Kot bi v nekem smislu zavladalo premirje, spoštovanje, strpnost … Vsi vsem želijo lepe praznike, vsi se imajo radi. Nad tako gužvo se sploh ne pritožujem.

No in po šopingu je bilo na vrsti kosilo. Saj, če ne bi bila na jedilniku moja najljubša musaka, bi to delo prepustila mami. Ampak vztrajala sem. Naredila jo bom jaz. No, dovolila sem ji le da olupi krompir, ga umije in nareže - moje “najljubše” opravilo.

Vmes med kuhanjem sem skakala na podstrešno po smrekico, pa po okraske, pa po bunkice oz. po vse kar bi imelo pridih božično novoletnega vzdušja.

Po odlično pripravljenem kosilu, pa je bil čas za postavljanje smrekice. Pri nas jo vedno postavimo 24.12. enkrat čez dan. Nikoli prej. Tudi lučke na hiši prižgemo šele takrat. Tako nas je navadil moj atek In ta navada mi je všeč. Naša smrekica je letos malce drugačna kot je bila ponavadi. Letos je sestavljena iz enobarvnih bukic. Ponavadi smo jo namreč imeli v dveh barvah. letošnja mi je zelo zelo zelo všeč. Verjetno je najlepša v vasi Bi morali videti, da bi mi verjeli No, če jo poslikam jo prilepim tukajle.

In ko smo postavili smrekico je bil čas za pripravo na večerjo. Tudi to vzame precej časa. Ne bi sedaj nalagala kaj vse sem zrezala, narezala, popekla, skuhala ipd. Na koncu je bila božična večerja odlična. Njami njami njami. Spet - bi morali probati, da bi mi verjeli.

Po večerji pa klepeti. Prijetni, sproščeni … In ko je bila ura 23.30 je bil čas za polnočnico. No, če priznam se mi ni ravno ljubilo, ampak sem šla. Stari mami na ljubo. Saj je hitro minilo Še prijetno toplo je bilo v cerkvi, tako zelo prijetno, da sem zehala in skoraj zaspala skupaj s svojimi mislimi, ki so se mi porajale med mašo. Ko sem v cerkvi, se večkrat sprašujem zakaj to in ono - ampak največkrat ne dobim odgovora, oziroma si ga priredim po svoje. Recimo danes, je tale naš župnik večkrat omenila Kneza Miru - raje napiše oboje v veliko začetnico. Kaj za vraga naj bi to pomenilo? Prinosnik miru? Nekdo, ki dela mir? Ne, saj ne vem. Aja, pa zakaj ravno knez? Zakaj ne car? Zakaj ne kralj? OK, brezveze, da še sedaj obremenjujem svojo glavo s temle. Dovolj je bilo že v tistih 60 minutah med mašo.

No ampak maša je bila pa kar lepa. Predvsem neka pojoča zgodba, ki so jo pripravili tamali pred samo mašo. Luštno in prijetno. Med mašo pa so mi še vedno najljubše pesmi, ki me spomnijo na leta ko sem bila še zelo zelo mlada

Jah nič no, tale dan je bil naporen. In res komaj čakam da se konča. In končal se bo ravno sedaj. Še nekaj stavkov, windows in zaustavitev sistema. Tega na katerega sedajle tipkam in mojega osebnega.

Lahko noč.

Naj pada zdaj dež nama v slovo, naj izjoče se nebo lalalala …

Dežja imam že po dveh dnevih dovolj. Sploh zato, ker moram skakati celo jutro iz ene luže v drugo. In potem še moji čevlji, ki mi od vsega dežja že spuščajo in imam na koncu mokre nogavice. Pa da ne govorim o dežnikih! Umikanje mimoidočim po ulici, ker v nasprotnem primeru dobiš porcijo deževnice za vrat. Grrrr …

Mesec december je, in namesto dežja bi moral padati sneg! Ne pa teli deževni nalivi, ki so veliko bolj primerni za kakšen april. Dežja res ne maram, sploh ne v tem obdobju in v takih količinah.

Naj čim prej posije sonce ali pa zapade sneg!